Moje ulice se srečajo na križišču, kjer utripajo vprašanja: Kako je bilo tukaj včasih? Kako je bilo odraščati v mestu brez žvečilnih gumijev? Kje so se včasih dobivali alternativci? Kam se je šlo po prvi poljub?


Prisluhni mestu Tista socialistična boema
Za vsako skupnost je pomembno, da ohranja stik s svojo preteklostjo. Kar je bilo, je vir navdiha, vrelec modrosti in ključ odgovorov za vse tisto, kar še bo. Zato prav vsa velika mesta načrtno negujejo močne niti s svojimi davnimi časi.

MOJE ULICE so nekakšen odprti mikrofon, ki teka po mestu in lovi intimne poglede na mesto in njegovo preteklost. So tudi zvočnik, ki najbolj zanimive zgodbe objavlja in jih v uživanje predaja naslednjim generacijam.

Zanimajo nas vse zgodbe, tudi vaša, tudi tvoja. Zanima nas, kako vidite časovno oddaljeno življenje v našem mestu. Zanimajo nas vse tiste stvari, ki so se vam zdele nekoč velike, pomembne, lepe, pa jih danes več ni. Zanimajo nas vaše osebne avanture, afere in peripetije, v katerih glavno vlogo prevzemate vi in naše mesto.


»Kje smo živeli? Jaz sem takrat delala v banki na Miklošičevi in sem šla na upravni odbor in rekla: "Nisem jaz edina, tu je še Olga, pa ta, pa ta. Dejmo mi eno zadrugo naredit." "Ej, Milka, ni slabo!" je rekel Šešek, tako se ga spomnim, in počasi se je nardila ena zadruga. Počasi se je vrtelo in smo dobili prvi blok Ljubljanske banke. Na Bičevju. Bili smo prvi in še nismo imeli centralne. Drugi, v Glinški, so malo pozneje dobili že blok s centralno.«
Gospa Emilija Klojčnik, 86 let

»Na poznanem Rio vrtu je bila zvečer muzika, plesali so in se ponavadi tudi stepli in tako naprej. Opoldne je bila to gostilna z menzo, kjer se je dobro jedlo. Zvečer pa je bil Rio vrt, najlepši vrt v Ljubljani z glasbo. To je bilo ljudsko popularno, za nas okoliške stanovalce je bilo kar malo mučno to poslušati vsako noč.«
Gospa Ljudmila Zajc, 85 let

»Avta nismo imeli. Tisti, ki je imel kolo, je bil že bogat. Ko sem dobila kolo, sem bila najbolj srečen človek. Joj, madonca, koliko sem se prevozila. Recimo, sem sina naložila odzad na kolo pa sva šla zjutraj v Kranj s kolesom pa popoldne nazaj. Ali pa v Kamniško Bistrico. Sem poušterček gor dala pa se je usedel.«
Gospa Marija Tomšič, 93 let

"V Opero sem začela hodit, ko me je mama 11 let staro v naročju držala, do 12. leta je bilo zastonj, si pa moral na kolenih sedet. V Operi so imeli dve stojišči, eno je bilo »oksenštant«, to je oslovsko stojišče, pod njim je bilo pa dijaško stojišče. Če nismo dobili kart, smo šli pa na »oksenštant«, samo da smo bili v Operi. Bilo je tako visoko, da si kar v luster gledal.«
Gospa Marija Tomšič, 93 let

"Kjer sta stanovala dva moja prijatelja, so imeli vrt in zelo znane kranjske klobase, Urbas klobase, ki so bile res strašno znane. Ker je bilo tisti vrt treba malo obdelati in ga pospraviti, nam je oče od teh fantov vedno rekel: 'če boste vse to pospravili, boste pa dobili malo klobase'. Mi smo se igrali in ko smo pospravili, nam je gospod res na tanko narezal suho klobaso.«
Gospa Vera Havliček, 80 let

< 1 2 3 4 5 >
Mestni muzej Ljubljana Divja misel Moje ulice na Valu 202